Skoči na vsebino

svetovalnica.objem@gmail.com

051 343 773

Svetovalnica-objem-logo

Intervju Kaja Ceglar – Svetovalnica Objem

  • od

Kaja Ceglar, terapevtka medicinske hipnoze in praktikantka integrativne psihoterapije nam je zaupala kako vidi svoje delo, kaj jo pri delu navdušuje in kako se je pravzaprav sploh (z)našla v terapiji.

  1. Poklic terapevta je lahko zelo zanimiv in ob enem zelo delikaten. Gre za vstopanje v svet uma človeka, kar še posebej izrazi nujno odgovorno ravnanje terapevta v procesu. Zakaj ste se odločila za ta poklic? Kaj vas je pritegnilo v te teme?

Res je. Delo terapevta (in po mojem mnenju vseh, ki se kakorkoli ukvarjamo s sočlovekom – njegovim miselnim svetom, občutki in zaznavami) je izredno odgovorno delo. Tu je potrebno, da je etika najvišja vrednota in da tekom procesa terapevt neprestano skrbi za dobrobit klienta ter da delovni proces med njim in klientom vodi strokovno, spoštljivo in etično.

Mene osebno je področje psihologije človeka – načini kako živimo, razmišljamo, komuniciramo, čustvujemo, delujemo – vedno neizmerno privlačilo. Že kot odraščajoči deklici, mi je bilo zanimivo opazovati različne načine medosebnih interakcij v vsakodnevnem življenju. Navduševala sem se nad mešanimi skupinami, kjer sem opazovala dinamiko skupine – kdo se s kom povezuje, na kakšen način, kdo išče stik in s kom ter kdo ga ne. Presunilo me je, kako na različne načine znamo in zmoremo pokazati, da nam je nekdo pomemben ali na drugi strani, da si želimo pozornosti nekoga, kar je ena temeljnih potreb človeka – pripadati. In nekje tukaj se je začelo moje raziskovanje človekovega delovanja, saj sem ob opaženih različnostih hitro prišla do vprašanj: ‘Zakaj so nekateri pristopi učinkovitejši od drugih? Kaj je tisto kar pomaga/je učinkovito? Česa si ljudje v bistvu želimo? Kaj so tiste notranje potrebe, ki vodijo naše misli in izbiro delovanja?’.

  1. Kaj torej, po vaših izkušnjah, je tisto, kar najbolj pomaga oziroma je učinkovito?

Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni. Vedno gre za skupek nekih intervenc, ki jih v procesu terapije uporabljamo, z namenom, da podpremo posameznika, da je zmožen prestrukturirati dosedanje načine delovanja, ki zanj niso bili ugodni, v bolj konstruktivne.

Vsekakor je ena poglavitnih intervenc usmerjena v to, da posameznik/ca okrepi stik s sabo. Zavedanje sebe, svojih  misli, občutenj, načina delovanja je tisto, kar nam daje možnost, da uvidimo kako delujemo, ovrednotimo ali je to za nas sprejemljivo ali ne, ali nas naše izbire mišljenja, čustvovanja, vedenja, vodijo do naših ciljev ali ne. In smo nato na točki, kjer se zavemo svoje odgovornosti za omenjene izbire.

V procesu terapije kot terapevtka kliente v varnem okolju vodim v proces raziskovanja sebe, odkrivanja odcepljenih delov in reintegracije osebnosti, ki pa je vedno v posameznika usmerjen in popolnoma prilagojen osebnostim značilnostim in potrebam vsakega klienta posebej.

  1. Kdaj se stranke v večini odločajo za pomoč terapevta?

Velikokrat se srečamo v akutnih življenjskih situacijah – ko se soočajo z večjimi spremembami v življenju (npr. selitve, ločitve, smrt, močno poslabšanje zdravstvenega stanja, strahovi in fobije ipd) , ki posledično povzročijo večjo stisko in poglobijo občutke nemoči in preplavljenosti. Seveda se v terapevtskem procesu takrat najprej osredotočimo na akuten problem posameznika, vendar je nujno tekom procesa poskrbeti za to, da se klienta podpre celostno. Da skozi izkušnjo akutne situacije pridobi znanja, orodja in tehnike, ki mu/ji lahko pomagajo tudi v vseh drugih življenjskih situacijah.

  1. Je obiskovanje terapevta še vedno tabu ali smo postali ljudje bolj odprti za tovrstno obliko pomoči?

Moram priznati, da imam sama visoka pričakovanja v zvezi s tem. Želim si, da bi ljudje prepoznali vrednost terapije in bi se za terapevtski proces odločali tako, kot se odločijo za obisk masaže, frizerja, zdravnika, ipd. Vidim, da kot družba še nismo tam, vendar me veseli, ko opažam, da se za terapijo odloča vedno več ljudi. In te osebne izkušnje ljudi s terapijo so tiste, ki prepričujejo naprej. Ljudje, ki imajo izkušnjo s terapijo vedo, kakšne so prednosti in o terapiji razmišljajo kot o podpori in pomoči na poti do želenega cilja – dobrega počutja, občutka notranje moči in prepričanja, da zmorejo premagovati vsakodnevne izzive. Z obiskom terapije zasledujejo želje po osebnem napredku, prijetnejših odnosih in srečnejšim življenjem. Ti ljudje se obiska pri terapevtu ne sramujejo.

Menim pa, da smo tudi terapevti odgovorni za razbijanje tabujev in stereotipov o našem delu. Veliko lahko naredimo z izobraževanjem ljudi o našem delu, načinih in uspehih, ki jih vsakodnevno opažamo pri delu z ljudmi. Poleg tega pa je nenehen razvoj in izobraževanje potrebno tudi na naši strani – strani terapevtov. Ne samo, da živimo to, kar učimo svoje kliente, tudi sami moramo stremeti k nenehni osebni rasti in razvoju – tako strokovno kot osebnostno.

  1. Kako predlagate, da naj se ljudje otresejo stereotipov oziroma strahu pri razmišljanju glede obiska psihoterapevta?

Pristopi bodo verjetno različni, tako kot smo si različni ljudje. Vsekakor pa vedno pomaga, če se seznanimo s temo pri kateri oklevamo ali čutimo nek strah ali odpor. Priskrbeti si informacije kdo terapevti smo, kaj točno počnemo, kako poteka terapevtski proces, kakšne pristope uporabljamo pri svojem delu,.. marsikoga lahko pomiri. Odlično je, če poznamo koga ali najdemo koga, ki je že vključen v terapijo, saj nam lahko iz prve roke pove o koristih take oblike pomoči. Večinoma so ljudje, ki se odločajo za terapijo, nad njenimi učinki navdušeni. Po navadi jih razbremeni, jim ponudi drugačen pogled na njihovo situacijo in jih tako usmeri k novim možnostim za nadaljnje korake. In ko ima človek enkrat tako izkušnjo, bo razumel, kaj je namen terapije in se bo nanjo tudi vračal.

Predsodke in stereotipe pa najlažje razbijamo z lastno izkušnjo, zato bi sama povabila vse, ki kolebajo, da terapijo obiščejo in potem sami ocenijo ali je bil strah oziroma predsodek upravičen. 

  1. Kaj je po vašem mnenju vzrok za porast iskanja pomoči pri psihoterapevtih?

V zadnjem obdobju ni nobenega dvoma, da so na znatno povišano stopnjo povpraševanja po terapevtskih storitvah vplivale tudi zunanje okoliščine s katerimi smo se različno dobro spoprijemali – omejitve osebne svobode, omejeni socialni stiki in okrnjeno družabno življenje, ki je poglabljalo osebne stiske, naraščal je strah glede osebnega zdravja, marsikoga pa je presenetilo dejansko slabo stanje odnosov in mikroklime v družini, partnerstvu ali drugi skupini.

Živimo v ‘hitrem tempu’, kjer smo kot družba sprogramirali potrebe po instant, hitrih in učinkovitih rešitvah. Vse večkrat pozabljamo nase, na odnose in na pristnost, ki nas polni. Po drugi strani pa smo vedno bolj ozaveščeni o prepotrebni nuji ‘biti fit’, ker le tako zmoremo prenašati življenjske pritiske. Odpiramo se ideji terapevtov kot ‘trenerjev za um’. In če danes z veliko manj predsodki in strahu grabimo brisače in teniske ter hitimo v fitnes centre po boljše postave, se na enak način odpiramo možnosti, da svoje duševno zdravje ‘treniramo’ z usposobljenim terapevtom.

  1. Kako uspešna sploh lahko je terapija?

Tukaj se lahko navežem kar na misel iz prejšnjega vprašanja. Če govorimo o trenerstvu in treniranju naše fizične postave, drže in fizične pripravljenosti na splošno, se v večini zavedamo, da bomo s primerno usposobljenim trenerjem lahko prišli hitreje in učinkoviteje do svojega cilja in ob tem maksimalno zmanjšali možnost za poškodbe v procesu.

Enako velja v terapiji. V kolikor se lotimo reševanja odnosov ali našega psihičnega počutja sami, lahko svoje težave sicer rešimo, vendar je vprašanje za kakšno ceno. Lahko se zgodi, da je rezultat celo slabši kot je bil na začetku. Zato terapevti prevzemamo vlogo ‘trenerjev za um’ in s svojim strokovnim znanjem in usposobljenostjo skrbimo za varen proces ‘treninga’ našega klienta.

Uspešnost terapije pa je vsekakor odvisna od motiviranosti posameznika za napredek in razvoj. Terapevt je odgovoren za celoten proces, zaradi svojih strokovnih znanj lahko klientu odpira različne možnosti, ga seznanja z različnimi tehnikami in orodji, ki mu lahko pomagajo pri prestrukturiranju do sedaj naučenega delovanja, vendar brez motiviranosti posameznika, ki si napredek želi in se zaveda svoje odgovornosti v procesu, terapija ne bo uspešna.

  1. Kje vi vidite vašo posebnost pri delu?

Predvsem v moji osebnosti, iskrenem zanimanju za sočloveka in veri, da je vsak od nas biser z mnogimi potenciali, znanji, veščinami in (z)možnostjo zacveteti v polnosti. Vsekakor pa tudi v moji strokovnosti – sem terapevtka medicinske hipnoze, praktikantka integrativne psihoterapije in imam večletne izkušnje z delom tako s posamezniki kot s skupinami. Svoje strokovno delo sem začela graditi namreč že več kot 10 let nazaj kot prostovoljka in kasneje zaposlena na Društvu za nenasilno komunikacijo in že takrat sem se srečala s pestro različnostjo delovanja posameznika. In ravno to zavedanje –  da smo si različni, da ljudje potrebujemo različne možnosti izbire, da lahko presodimo katera je tista – za nas prava, je tudi moje vodilo za nenehno osebno in strokovno rast.

Različnost in barvitost človeštva me je privlačila od nekdaj in verjetno sem tudi zato znanje in izkušnje tekom let nabirala na različnih področjih tudi sama. Zelo dolgo se nisem mogla odločiti za eno terapevtsko šolo in eno smer delovanja, ker sem od nekdaj znanje in izkušnje rada kombinirala in iskala najučinkovitejše povezave in načine za specifične situacije. Verjetno sem se zato tudi vrsto let odločala za različna usposabljanja, izobraževanja in tečaje, da sem zadostila tej želji po različnosti pristopov. Šele s srečanjem z integrativno psihoterapijo, katera zagovarja integracijo pristopov mnogih smeri v psihoterapiji, sem vedela, da sem našla svoj dom. Prostor, ki tudi meni dopušča biti to kar sem – raziskovalka življenja in odnosov, komunikacije in zdravega čustvovanja, zaljubljena v svobodo bivanja in v lepši jutri za vsakega izmed nas. Poleg tega pa mi dopušča integracijo vseh do sedaj zbranih znanj in veščin tudi v moje strokovno delo s posamezniki in skupinami.

  1. Pri svojem delu uporabljate hipnozo. Kje je prednost? Ali smo vsi ljudje primerni za tak način terapije?

Mnenje, da smo ljudje več kot samo naše misli, občutki in dejanja, me je gnalo v raziskovanje našega nezavednega. Kje se naša zavest in podzavest dopolnjujeta in na drugi strani kje se razlikujeta? Kako nas lahko naša podzavest podpre v zavestnem delu naših življenj, sem odkrivala prav na študiju medicinske hipnoze, katero kot metodo dela uporabljam v terapevtskem procesu.

S študijami je dokazano, da je terapija v hipnotičnem stanju lahko do 7x učinkovitejša, saj informacije potujejo direktno v podzavest posameznika. Ravno v podzavesti pa se skriva veliko prepričanj in načinov ravnanj, ki posameznika omejujejo. Že od leta 1960 se tudi v Sloveniji metode medicinske hipnoze uporabljajo v medicini – za lajšanje bolečin, razreševanje strahov in fobiij kot tudi v procesih odvajanja od kajenja ali podobnih odvisnostih. Je odlična metoda za krepitev samozavesti in orodje za razbremenjevanje posameznika.

Hipnoza je vsekakor primerna za večino posameznikov. Odpor do uporabe metode zaznavam predvsem zaradi napačnega povezovanja hipnoze z odrsko hipnozo, kjer je cilj smeh in zabava gledalcev. V terapevtskem procesu gre za uporabo medicinske hipnoze, ki jo terapevti uporabljamo v namen razreševanja obremenjujočih situacij in v podporo posamezniku v procesu terapije. S hipnozo lahko poglobimo delo na zavestni ravni in včasih najdemo odgovore za stranske poti, ki jih naša zavest izbira kot obrambne mehanizme delovanja.

  1. Kako konkretno lahko vi podprete klienta/ko?

Kot večkrat poudarjeno – zavedam se, da smo si ljudje različni, zato sem tudi pri svojem delu izhajala iz vprašanja, kako se najbolj približati ljudem, ki iščejo pomoč oziroma dodatna znanja na področju osebne rasti.

Odločila sem se za dva pristopa. Prvi je delavniški, skupinski, ki v intimnem ozračju zaupanja vredne skupine nudi prostor za osebno raziskovanje vsakemu vključenemu posamezniku. V skupini preko vaj, skupinskega dela in poglobljenega dela na sebi raziskujemo možne naslednje korake, ki nas vodijo do zadanih osebnih ciljev. Skupinska dinamika, ki spodbuja in podpira proces rasti vsakega posameznika se je namreč izkazala kot rodovitna prst, saj velikokrat izkušnje drugih ljudi spodbujajo tudi naše ‘aha’ trenutke. Vsekakor pa vsi raziskujemo in postajamo ‘Boljša verzija sebe’, kot se tudi imenuje 5-mesečni skupinski program osebne rasti v Svetovalnici Objem.

Drugi pa je na posameznika usmerjen pristop terapije, kjer se s posameznim klientom/ko dogovoriva najprej za uvodno srečanje, kjer se pogovoriva o motivih za odločitev za terapijo, o ciljih terapije, o pričakovanjih in dilemah ter potem v skladu z dogovorom nadaljujeva s terapijami. 

Moje vodilo pri delu je tukaj in zdaj podpreti človeka, da lahko v trenutni situaciji pridobi prava orodja, ki mu bodo omogočila lahkotnejše upravljanje z izzivi in s tem lepši, svobodnejši in samozavestnejši jutri.

In resnično hvaležna sem za vsakega klienta/ko, ki se odloči svoje življenje in razmišljanja deliti z mano. Tako tudi on/a bogati mene, širi moja znanja in mi omogoča, da tako strokovno kot osebnostno rastem. Menim, da se oblikujemo, rastemo in definiramo v odnosih, zato si želim, da bi bili vsi naši odnosi spodbujajoči in podpirajoči. V odnosih vsi nosimo pomembno vlogo, katera prinaša ogromno odgovornost – tako do nas samih kot do sočloveka in prepričana sem, da ko enkrat ponotranjimo to dejstvo, se zavedamo tudi odgovornosti do lastnega razvoja in nenehne rasti, zato vabljeni v Objem, kjer rastemo skupaj!